Zgodovina

 

Leta 1905 so odborniki Narodne čitalnice ustanovili Ljudsko knjižnico, saj so opazili, da v čitalnico, ki je delovala od leta 1868, prihaja vedno manj bralcev. Največ zaslug za odprtje knjižnice je imel odbornik Narodne čitalnice Josip Kraigher, trgovec in posestnik iz Postojne, ki je postal tudi prvi knjižničar. Svoje prve prostore je knjižnica dobila v Majlontu, pri posestniku Francu Bizjaku, ki je sam uredil prostore zanjo. En prostor je bil namenjen za izposojo knjig, drugi pa je služil čitalnici. Bralcem, ki so radi obiskovali knjižnico, je bilo na voljo vse tedanje slovensko časopisje, prav tako pa tudi revije, ki so izhajale v slovenskem jeziku.

Leta 1911 sta se čitalnica in Ljudska knjižnica združili pod imenom Ljudska knjižnica in čitalnica Postojna.

Živahno delovanje knjižnice je z začetkom prve svetovne vojne zamrlo. Po italijanski okupaciji se je stanje še poslabšalo, ljudje so knjige poskrili po svojih domovih in si jih na skrivaj posojali med seboj. Zaradi nevzdržnih razmer so leta 1928 Ljudsko knjižnico in čitalnico razpustili, vodstvo knjižnice pa je sklenilo preostale knjige razdeliti med Postojnčane.

Po drugi svetovni vojni je leta 1947 z delovanjem pričela Ljudska knjižnica v Postojni. Leta 1948 je bila ustanovljena tudi Študijska knjižnica, ki se je leta 1957 združila z Ljudsko knjižnico pod imenom Mestna knjižnica.  Leta 1967 se je Mestna knjižnica, ki je do takrat imela svoje prostore na različnih lokacijah, preselila v nove prostore v središče mesta. Takrat so knjižničarji preuredili postavitev gradiva v knjižnici po sistemu prostega pristopa po mednarodni decimalni klasifikaciji. Leta 1979 so Mestno knjižnico prenovili in jo dve leti kasneje preimenovali v Knjižnico Bena Zupančiča Postojna.

Pomemben mejnik v delovanju knjižnice je bilo leto 2008, ko smo začeli s temeljito prenovo in razširitvijo prostorov. Leta 2009 je Postojna dobila moderno knjižnico, na katero smo ponosni tako knjižničarji kot uporabniki.